Ste kdaj slišali za besedno zvezo obsesivna kompulzivna motnja ali za njeno kratico OKM? Njeni simptomi se v resnici lahko pokažejo v kateri koli starosti. Praviloma pa tovrstna motnja pri večini oseb nastopi že v času otroštva, in sicer med desetim in dvanajstim letom.
Omenjena motnja se lahko pokaže tudi kasneje v adolescenci ali pa na prehodu v odraslo dobo. Obsesije so praviloma ponavljajoče. Pojavljajo se vztrajne misli, slike pa tudi impulzi.
Kazalo strani:
Je obsesivno kompulzivna motnja redko stanje?
Čeprav je v preteklosti veljalo prepričanje, da je obsesivno kompulzivna motnja le redko stanje, dandanes mislimo precej drugače. Vemo namreč, da je pogostejša v primerjavi z drugimi duševnimi motnjami. Velja celo za četrto najbolj pogosto anksiozno motnjo. Nastopi pa kar pri dveh do treh odstotkih ljudi, kljub temu da je prepoznanih ter zdravljenih primerov bistveno manj.
Velja poudariti, da je obsesivno kompulzivna motnja enako pogosta pri ženskah in moških. Kateri pa so tisti dejavniki, ki omenjeno stanje lahko povečajo? Mednje na primer sodi družinska zgodovina, prav tako stresni dogodki, nosečnost.
Iskanje vzrokov za obsesivno kompulzivno motnjo
Zakaj se obsesivna kompulzivna motnja sploh pojavi, je eno od najbolj pogostih vprašanj v povezavi z njo. Dejstvo je, da vzroke strokovnjaki poskušajo najti po več različnih poteh. Kljub temu pa lahko rečemo, da povsem jasnega vzroka za njen nastanek še vedno ne poznamo.
Lahko bi rekli, da gre pri obsesivno kompulzivni motnji za preplet že prirojenih predispozicij in vplivov okolja. Za stresne dogodke na primer velja, da ne povzročajo omenjene motnje, ampak jo samo poslabšajo oziroma okrepijo obstoječo OKM.
Duševna motnja, ki se razvija počasi
Zavedati se moramo, da je obsesivna kompulzivna motnja vrsta motnje, ki se razvija izjemno počasi. Nekateri rituali se sčasoma pričnejo razvijati v še bolj zapletene in dolgotrajnejše. Prizadete osebe pa se ob tem sploh ne zavedajo, da se v primeru, da ih ne izvajajo, počutijo slabše.
Včasih lahko traja več let, preden omenjena obsesija prične kvarno vplivati na življenje. Ljudje se jo prične navadno zavedati šele, ko se posledice kopičijo. Jemljejo pa jim preveč časa. Posledično lahko izgubijo prijatelje, partnerja ali celo delovno mesto.
Kaj je psihoterapija?
Pri najrazličnejših življenjskih izzivih vam v današnjem času v veliki meri lahko pomaga psihoterapija. Pa veste povedati, za kakšno vrsto področja gre? Ponuja priložnost, da lahko ob pomoči strokovnjaka na uspešen način odpravite vzroke in simptome duševnih motenj, prav tako čustvenih težav v medosebnih odnosih. Ob pomoči strokovnjaka, to je psihoterapevta, tudi osebnostno zorite.
Sicer pa se sodobna psihoterapija najpogosteje označuje kot samostojna znanstveno-strokovna disciplina, ki se ukvarja z zdravljenjem duševnih težav oziroma motenj. Pri tem pa uporablja različne psihološke metode. Zdravljenje izvaja za to kvalificiran in usposobljen strokovnjak, ki se torej imenuje psihoterapevt.
Kaj je ključni cilj psihoterapije?
Poglavitni cilj psihoterapevtske obravnave je odstraniti ali pa preoblikovati simptome, prav tako spremeniti moteče oblike doživljanja in vedenja. Obenem je cilj podpreti osebno rast posameznika, da bi lahko dosegel spremembe, ki človeku omogočijo boljšo izrabo potencialov in bolj kakovostne odnose in življenje na sploh.
Ob tem pa ne smemo pozabiti omeniti, da je poglavitni dejavnik psihoterapevtskega zdravljenja odnos med terapevtom in pacientom. Lahko rečemo, da ne obstaja najbolj primerna terapija za določeno motnjo, temveč samo za posameznika in njegove cilje.
Psihoterapija se izvaja pod okriljem psihoterapevta
Psihoterapijo mora izvajati strokovnjak psihoterapevt. Ta s posebnimi tehnikami določene psihoterapevtske šole zdravi duševne, čustvene in osebnostne motnje, prav tako motnje prilagajanja in obenem podpira še osebnostno rast.
Seveda pa večina meša izraze, kot so psihoterapevt, psiholog, klinični psiholog, psihiater. Psiholog na primer dela v šoli, svetovalni službi, socialnem zavodu ter izvaja psihološko diagnostiko in svetovanje. Za reševanje težav pa uporablja tehnike psihološkega svetovanja. Za kliničnega psihologa velja, da dela v zdravstvenem zavodu ali pa ima samostojno prakso. Izvaja poglobljeno klinično psihološko diagnostiko, za reševanje duševnih motenj in težav uporablja tehnike psihološkega svetovanja.
Psihiater dela v zdravstvene domu ali pa ima samostojno prakso. Izvaja medicinsko diagnostiko ter zdravljenje duševnih težav in motenj. Za samo zdravljenje pa uporablja zdravila in tehnike psihološkega svetovanja. Psihoterapevt prav tako deluje v zdravstvenem domu ali pa ima samostojno prakso, izvaja psihosomatsko ter razvojno diagnostiko, in sicer ob pomoči psihoterapevtskih tehnik zdravi motnje prilagajanja, duševne motnje ter podpira osebnostno rast. Med seboj pa se vsi omenjeni strokovnjaki razlikujejo tudi glede na samo izobrazbo.
Članki iz iste kategorije:
- Kaj je bipolarna motnja in kateri so tipični simptomi zanjo?
- Kaj je stres in kako ga lahko preprečimo?
- Različne faze psihoterapevtskega procesa
- Melanholija je lahko precej resno zdravstveno stanje
- Vpliv hidroterapije na vaše zdravje
- Težave na čustvenem ali vedenjskem področju
- Folna kislina – pomembna vloga pri razvoju otroka
